[ Pobierz całość w formacie PDF ]

»Kaj?«
»Premisli & «
V njenih oãeh so se dvignile solze in se razlile preko pun-
ãic. Razumel sem jo. Kanobelj je stal tik vrat in 0 ele zdaj sem
ga zagledal. Kak0 na jeza me je popadla, kak0 na jeza!
»Izgini, lopov, barbar, izgini!«
Ostala sva sama in jokala sva &
Jeseni vãasih Ïene Vlah skozi mesto veliko jato puranov.
Biã ima v roki, za njimi gre in bije in 0 vrka po perotih in gla-
vah. Purani se neso z dolgimi in iztegnjenimi vratovi, nepre-
trgoma teãejo in kriãijo, pa i0 ãejo spotoma zrno, da bi ga
zgrabili na naglem begu. In mi vsi smo kakor ta jata: Vlah 
Ïivljenje nas podi po cesti naprej, z biãem nas o0 vrkava in
119
ZGODBE O MALIH LJUDEH
BESeDA
bije, a mi letimo in letimo za zrni. Dalje in dalje, noã in dan
do tistega brega, odkoder popadamo smrti v Ïrelo. In celo
pot ÏviÏga nad nami biã, rohni v na0 a u0 esa kletev in zmer-
janje Vlaha in njegova surova, brezobzirna natura. Glej, tik
matere pobije z biãem sina, tik hãere tre0 ãi po oãetu, tik dru-
Ïice po drugu. O gorje mi! Zaletel sem se vstran za grmom in
njegov jermen se je ovil moje glave. Kako skeli, kako jemlje
pamet! Zadet sem, tu v blatni luÏi so mi klecnile noge, sese-
del sem se, vas, ki hrumite in 0 umite dalje po Ïivljenjski ces-
ti, vidim v megli in v prahu. Na cilju sem Ïe, opravil sem,
mrtev leÏim, priãenjam razpadati, gniti. Ho, a vi buãite kakor
divji lov, ki grmi v kresnih noãeh preko na0 ih host, ho, dre-
njate se, prerivate, ali kam, ali kam? Smrti v golt, purani!
III
Nisem 0 e mrtev. Popoldne, ko se mi vrne senca moãi, zlezem
s postelje, zgrudim se v naslonjaã tik mize in vzdihujem in
lovim sapo od te dolge poti. Desnica tiplje do peresa in pi0 e.
O, kak0 ne so te ãrke! ZveriÏene, raztrgane  s to vojsko ne bo
zmage. Sonce sije, rdeãi se listje in ponoãi kriãijo ptice, ki se
selijo na jug. Vstanem, privleãem se do okna in molim glavo
v noã. Luãi mesta so jih zmotile, ta svetloba, porazdeljena po
ulicah in trgih, se je zbrala nad hi0 ami in jih zme0 ala. Kam,
kam? Izgubil sem se, luã Ïivljenja mi je zme0 ala um. Ne naj-
dem se veã.
Na0 e stanovanje je lepo in veliko. Po stenah slike, v spre-
jemnici ãrn svetel klavir, ki vãasih zapoje veselo, kakor bi za-
zvonilo. In preproge po tleh  0 iroke in mehke, ki glu0 e ko-
120
ZGODBE O MALIH LJUDEH
BESeDA
rake in jih pijo kakor suha zemlja vodo. Dopoldne, ko leÏim
0 e trd in omamljen na postelji, priskaãe do mene preglasen
smeh in me zbode v uho kakor z iglo. Nekdo je na obisku pri
moji Ïeni. To je tam daleã v ãetrti sobi, kjer visi na steni ve-
lika slika z rumenim levom, kraljem noãi.
Zjutraj, ko posije sonce, pride Ïena v ohlapni domaãi oble-
ki, bleda in trudna. Stopi k moji postelji in me gleda. Moje oãi
so nervozne, zbegane in njen obraz trepeãe in odskakuje v
mojih pogledih. Prej so delali z menoj kakor z otrokom. Tega
nisem smel piti, tega ne jesti, tega ne obleãi. Zdaj delam, kar
hoãem, jem, kar hoãem, pijem tudi ãrno vino in Ïganje.
Sedela je tako tik mene ob vzglavju, nasproti odprtemu
oknu. Razgledal sem se; bilo je proti veãeru. Krona kostanja,
ki je cvetel spomladi rdeãe, in kos neba, ki ga je obzarjala ve-
ãerna zarja, je odseval v njenem oãesu. In kakor na starinski
miniaturi je bilo vse drobno, fino ali jako Ïalostno ubrano.
ârno in rjavo listje je padalo nekam za trepalnice, zadaj je
umirala luã.
Zazvonilo je, oglasil se je glasovir.
»Ali je Kanobelj?«
»Da!«
Od0 la je tja daleã v ãetrto sobo in zapirala za seboj tiho in
trdno vrata. In ãez dolgo, okoli polnoãi, sem se vlekel za njo,
ogrnjen z rjuho, ki sem jo strgal s postelje. Nista imela luãi.
Okno je bilo odprto in mesec je sijal. Sesedel sem se v naslo-
njaã nasproti zrcalu. O, groza, kak0 en sem bil! Zelen, brez
mesa, brez krvi, razmr0 enih, kvi0 ku in na vse strani 0 trleãih
las. Rjuho sem ti0 ãal nase.
»Torej ti si, prijatelj moj Kanobelj!«
Oba sta sedela na zofi blizu okna. Gledala sta me.
121
ZGODBE O MALIH LJUDEH
BESeDA
»Nisi sam & o, jaz to vse razumem. Umrl bom, a zlo, ki se
je nabralo v tej hi0 i, ne umrje z menoj. Greh ostane gre0 niku.
Za veãno si uniãena, Ïena, in to uniãenost izhlapeva0 in izdi-
hava0 po teh sobah. Ali te ne du0 i, Kanobelj? Pljuni, pljuni!
Tam v omari je denar, ki se ga drÏi mrzel ãlove0 ki pot. Jaz
Ïivim od njega! Fej, grom in peklo!«
Govoril sem na glas, ostro, s diskantom, ki mi je povzroãal
boleãine v ãeljustih in v grlu.
»Moj prijatelj pri moji Ïeni! Noãem te videti, Kanobelj, naj
oslepim! Prijateljstvo ni veã ãast! Gorje mi, kaj je 0 e sveto, kaj
veliko, mogoãno v Ïivljenju? Blato gazi0 , z blatnimi rokami si
bri0 e0 blatne oãi, o fje, slepec! Jesenski ptiãi so vpili: Kam, in
tudi jaz: Kam? ârne, sapaste noãi, in ti misli0 daleã in globo-
ko. Bodi zlo na svetu, bodi grdobija, ostudnost, nizkost, da ti
gomazi po hrbtu. Ubijajte oãete, ubijajte matere, davite otro-
ke! A ãednosti, ãasti ne me0 ajte s smradom, ne zalivajte z
gnojem! Naj se ne pretopi drugo z drugim & kako bo0 Ïivel,
lopov? Ostudnost je ãistost, krepost je sramota. Luãi ni, sence
ni! Potegnite meã, sekajte po glavah, sekajte, srakoperji!«
»O, strahota, kako se je godilo meni! Jemal sem iz dobre
desnice, kar je polagala vanjo gnila levica. Zatrimo brozgo,
srakoperji, razkljujmo jo! Mi smo Ïeljni luãi, mi smo Ïeljni
resnice! Îelimo greha in Ïelimo svetosti, ne vlij nam v usta,
o Bog, mlake!«
Nenadoma sem opazil, da nimam veã glasu. Samo ãutil
sem, da kriãim, a sli0 al nisem. Kje je bil moj glas? Îe mesece
in mesece sem 0 epetal in zadnje ãase Ïe teÏko, da me ni nihãe
veã razumel.
Dvignil sem se pobit, osramoãen, brez zmage, a vedel sem,
kaj hoãem. Pohodimo 0 korpijone!
122
ZGODBE O MALIH LJUDEH
BESeDA
Pri0 la je noã, ko sem napel v njej vse svoje sile, da sem nalil
ãa0 ico Ïganja in jo izpil. Za njo drugo, tretjo, ãetrto. PriÏgal
sem luã. Vzel sem z mize revolver in pregledal naboje. Od0 el
sem iz svoje sobe v dolgi spalni srajci. Vrata niso 0 kripala, ali
v kolenih in gleÏnjih so 0 krtale moje kosti. Klel sem.
Priplazil sem se v tretjo sobo, kjer je spala ona. Zunaj jas-
na noã, okna nezastrta, v sobi svetloba belega snega in me-
seãine. ·tefanija spi mirno in trudno. Eno roko ima na odeji,
izpod zgornje ustnice se sveti ãetvero belih zob v polkrogu.
Na glavi ima roÏnato noãno pokrivalo.
Da bi imel pri roki 0 e kozarec Ïganja, 0 e kozarãek!
Dvignem oroÏje, pogledam. Iztegnem desnico, naravnam
in hoãem skrãiti kazalec k jeziãku. Vsi vragi, prst je lesen! Tu-
di sredinec je lesen, tudi palec! ·krtam z zobmi, preklinjam!
Hudiãi, pomagajte! Pomagam z levico, sujem, stiskam 
Tresk  [ Pobierz całość w formacie PDF ]