[ Pobierz całość w formacie PDF ]

in hvalili boga, da se je vendarle vse dobro kon�alo.
Videl si jo tam zadaj od blizu? je zvedavo vpra0 al moj-
ster.
Posedela sva v bifeju in popila kavo, je prikimal me-
ne�er. Ve0 , delal sem �e z mnogimi takimi nogicami, a ta
punca je res normalna, je potem 0 e dodal. Pogovarja0 se
lahko z njo, kot bi ti bila �e deset let soseda.
Misli0 , da bi se mi podpisala tule, �e bi jo 0 el prosit?
je �ez �as spet na�el Gaja0 in je pokazal na rokav svoje
bele srajce.
Tule? se je za�udil Lepec. Zakaj ravo tule?
234
PETELINJI ZAJTRK
BESeDA
�e bi se mi podpisala na kak papir�ek, bi se to zago-
tovo prej ali slej izgubilo, pa bi se potem �rl, je povsem
zresnjen pojasnil mojster. Srajco pa bi obesil v omaro in
je ne bi nikoli ve� pral.
Lepec si je pogrizljal ustnico in umolknil.
�udil se je pa� potihem, kot smo se �udili vsi: Gaja0 je
bil resni�no zagrizen Severinin fan. Tepel se je bil zanjo
in bi pred njo gotovo spustil tudi na kolena  on, ki ni
po Titovi smrti pred nikomer snel niti kape.
Uredil bom to zate, ko zopet pride, je nato le dejal
mene�er.
Ku0 nil te bom na rit, mu je ves ozarjen nazdravil moj-
ster.
Ku0 ni ti raje njo, mu je pome�iknil.
235
PETELINJI ZAJTRK
BESeDA
72.
o smo proti jutru zavili pred delavnico in pririnili
Kiz Mala�i�ijeve 0 kripave katre, je mojster Gaja0 s
srhljivim ne�love0 kim glasom zatulil v no�, da je od-
mevknilo dale� iz slepe ulice. Nato se je spustil na ko-
lena in je dvignil v naro�je Lajko, ki je krvava le�ala pred
pragom. Kot otro�i�ka jo je bil stiskal k sebi, jo poziba-
val v pijanem naro�ju in nagovarjal z glasovi, kakr0 ne je
lahko spravila iz sebe le ona, ko je bila seveda 0 e �iva.
Prizor je bil samoten in ganljiv, da se mi je je�ila dlaka
in me je ti0 �alo v o�eh; �util sem, kako me pomalem na-
penja bes, ki me je nato nezadr�no spro�il, da sem kres-
nil v zid in se sesedel preklan z bole�ino.
Pizda mu materina! je iztisnil Mala�i�i.
Pizda mu materina! je pritrdil Batistuta.
Ne da bi izgovorili ime, smo seveda vedeli: bil je to
Pavlica.
A mojster tokrat za�uda ni pobesnel. Previdno in ne�-
no je polo�il psi�ko v samokolnico, s katero sva v delav-
nico priva�ala stare rezervne dele in si s palcem in ka-
zalcem utrujen o�el o�i. Nato je iz ropotarnice prinesel
capin in lopato in mi pomignil, naj mu sledim. Zapeljala
236
PETELINJI ZAJTRK
BESeDA
sva Lajko pod �e0 njo v vrtu, h kateri jo je privezoval, ko
se je bil sporekel z njo, in za�ela kopati. Topi udarci so
slutljivo odmevkali v mrtvo predmestno no�, svetile so
nama le iskre, ki jih je orodnje najdevalo v kamnu. Ti-
0 �alo me je zaradi Lajke, ki ni bila pes, temve� zmeraj
samo velik pasji otrok, 0 e bolj pa me je ti0 �alo zaradi Ga-
ja0 a, saj sem morda edini vedel, kako nadvse jo je imel
pravzaprav rad.
Ne zameri mi, ji je 0 epnil, ko sva jo zvrnila v grob.
V�asih sem bil tudi gnoj. A la�na nisi bila nikoli... je vr-
gel dve tri lopete, nato pa mi je prepustil, da sem zako-
pal.
Videti je bilo zdaj v temi, da se je zgrbal, kot bi mu
scela po0 le mo�i. In 0 e na cigareto je zdaj pozabil, ki jo
je zmeraj dr�al v rokah.
Tega mu nikdar ne odpustim, sem iztisnil, ko sem za-
kopal, kolikor sem pa� lahko v temi.
Tega mu ne odpusti niti hudi�, je prikimal. �eravno bi
mu bilo najverjetneje treba odpustiti, ker je eno navad-
no brezglavo pezde, je potem �ez �as dodal.
Vrnila sva se pod napu0 �, kjer sta pomomljavala pro-
fesor in muzikant, in si nato�ila �ganja. Minevala je spet
ena no�, ki je bila tako polna vsega, da nam vtisi tako in
tako ne bi pustili zaspati, zato smo raje budni �akali
dan. Nih�e razen mene sicer tu najverjetnje ni niti upal,
da jim bo prinesel kaj lepega; moje misli so lahko poto-
237
PETELINJI ZAJTRK
BESeDA
vale vsaj k Bronji, in tudi zato sem jo imel samo 0 e bolj
rad. O psu ji seveda nisem upal povedati: bila je to prva
zgodba v mojem �ivljenju, ki me je je bilo resni�no
strah. Saj, bila je to prilika o mojih tovari0 ih in o klavr-
ni �love0 ki naravi, ki je ubijala iz nemo�i.
Mojster pa, kot da bi mi bral misli.
Zavihtel se je iznenada v notranjost in se je vrnil z list-
kom, na katerem je bilo z okorno pisavo zapisano: Jaz,
Pavel ��avni�ar, imenovan tudi Pavlica, izjavljam, da
sem se dne 5. 9. 1997 v strahu pred gospodom mojstrom
avtomehanikom Pi0 tijem Gja0 em posral v hla�e. Pri tem
sta bila navzo�a 0 e gospod vajenec Adi Slavinec, ime-
novan tudi Dj, in gospod profesor Jure Cikuta, imeno-
van tudi Batistuta, ki to tudi potrjujeta s svojim podpi-
som.
Zapeljala sva se nato s katrco, ker je bila pa� ravno
prva na dvori0 �u, v bolj0 o mestno �etrt in sva listek pri-
bila na vhodna vrata velike in urejene stanovanjske hi0 e.
V njej je seveda stanoval 0 intar Pavlica, ki ni po tistem
dolgo ve� upal na Gaja0 evo dvori0 �e. Upam pa, da mu je
v zdolgo�asene malome0 �anske sanje kdaj prihajala
najina Lajka in ga pomalem grizljala.
238
PETELINJI ZAJTRK
BESeDA
73.
b prvem svitu, ko sva se nekako vendarle olaj0 ana
Oin pomirjena vrnila, sva sredi dvori0 �a zopet za-
sa�ena zastala. Veriga, na kateri je bila doslej privezana
Lajka, je zaro�ljala in se zapeljala po �ici.
Ali vidi0 ? me je slutljivo o0 inil mojster. [ Pobierz całość w formacie PDF ]